Dragi državljani, dovolite,
da se predstavim ...
Sem Sabina Senčar, rojena 13. 6. 1970 v Ljubljani, točno ob 13.05, ko je sonce najvišje in se kazalci na uri prekrižajo.
Prvi dve leti sem živela v Grosuplju, v babičini hiši. Pri dveh letih sem se z družino preselila v Ljubljano. Obiskovala sem OŠ Bičevje, več let bila predsednica razreda, a to ni bila toliko politična funkcija, kot častna, bila sem odlična učenka. Rada sem brala in pisala. Pridružila sem se vsem interesnim dejavnostim, ki so bile na voljo: novinarskemu krožku, tabornikom, filmskemu krožku, namiznemu tenisu, kitari.
Za svoj film Enajsta šola sem dobila tudi več nagrad na otroških filmskih festivalih.
Taborjenja so bila najlepše počitnice, ki sem si jih lahko predstavljala: narava, vsakodnevne aktivnosti, delo in petje ob tabornem ognju. Pri tabornikih ni bilo počitka, še veliko noči je bilo namenjeno nočni straži.
Šolo sem zaključila z vrsto pohval in diplom: iz matematike in kemije, Vesele šole, risarskih natečajev, bralne značke.
Po zaključeni osnovni šoli ...
sem obiskovala Srednjo naravoslovno-matematično šolo Bežigrad. Vsa štiri leta srednje šole sem obiskovala predmet STM (samoupravljanje s temelji marksizma). Lahko bi rekli, da so bili to prvi začetki moje politične poti. Predmet STM je bil tudi na sprejemnih izpitih za medicino, torej je bila politika pomemben del izobraževanja zdravnikov. Štiri leta sem imela tudi predmet obramba in zaščita. Oba predmeta sem opravila z odliko. Najrajši od vsega sem imela slovenščino in filozofijo. Slovenščino zato, ker sem vedno neskončno rada brala in pisala, filozofija mi je odprla povsem nov način razmišljanja, daleč od utečenih norm šolskega sistema. Do danes me ljubezen do iskanja vprašanj, odgovorov in diskusije ni zapustila. Prvi jezik, ki sem se ga učila, je bil francoski. Pozneje je ta čudoviti tuji jezik povsem izpodrinila angleščina, v srednji šoli pa nemški jezik. V srednji šoli sem bila tudi predstavnica razreda v mladinski organizaciji.
Po srednji šoli ...
sem se vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Prevladala je ljubezen do ljudi. Želela sem reševati življenja, da bi kdo imel zaradi mojega dela več upanja. Študirala sem redno in zanesljivo z eno izjemo. V drugem letniku, v času izpitnih rokov, se je zgodila vojna za Slovenijo, čas osamosvojitve Slovenije. V negotovih časih, kot so izgledali takratni, me je manj skrbela anatomija kot zapleteno druženje v zakloniščih in izven zaklonišč. Diplomirala sem leta 1996. Po opravljenem strokovnem izpitu in sekundariju sem se zaposlila v ZD Domžale, v ambulanti splošne medicine in na urgenci.
Po poroki ...
se nama je z možem Tomažem leta 2000 rodila prva hči, leta 2001 pa druga.. Ker se mi je zdelo, da obstaja v medicini še nekaj več kot le birokratsko delo v ambulantah splošne medicine, sem se odločila za specializacijo iz ginekologije in porodništva. Zapustila sem ZD Domžale in se zaposlila na Ginekološki kliniki Ljubljana, na kliničnem oddelku za porodništvo. Leta 2006 se je družini pridružila še tretja hči. Leta 2008 sem opravila specialistični izpit.
Ker se je ponovno zazdelo, da v medicini obstaja še nekaj več, kar delo v UKC Ljubljana ni omogočalo, sva se s prijateljico in kolegico Urško Bizjak Ogrinc leta 2012 odločili za samostojno pot. V strokovnem smislu je bilo obdobje od 2012 do 2019 najbolj aktivno, produktivno, zato tudi najkvalitetnejše. Na področju uporabe laserja v ginekologiji nisva bili prvi samo v Sloveniji, temveč tudi eni prvih strokovnjakinj v svetu. Svoje raziskovalno delo sva objavili v strokovnih revijah z najvišjim faktorjem vpliva. Kot predavateljici sva bili vabljeni na vse konce sveta, tudi v Sloveniji so naju obiskovali strokovnjaki in se hodili učit od naju. Nekatere od metod zdravljenja so v svetu priznane kot nov način zdravljenja, kar je v medicini ogromen uspeh.
V obdobju treh let od 2005 do 2008 sem bila povabljena tudi k pisanju bloga za spletni časopis Delo.
2020 so spremembe v svetu dosegle vrhunec z novo ideologijo, v kateri ni bilo več dovolj zraka za dihanje, ne prostora za izražanje, za nove zamisli, za svet, v kakršnem se rojeva napredek.
Postajalo je mrakobno, občutek, ki ga doživiš med betonskimi bloki v Berlinu, v spomeniku holokavsta, na ulici Hannah Arendt.
Ljudje, ki sem jih srečevala, so mi zadnja leta izpovedovali mnoge vrste strahov. Čeprav je splošno mnenje, da je nasprotje od strahu pogum, to ni res.
Hromeči strah lahko premagaš le z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo, delavnostjo ali tvornostjo.
Jaz, Sabina Senčar, imam rešitev za premagovanje strahu, postati moramo država aktivnih ljudi.
Zato letos kandidiram za predsednico Republike Slovenije, da bi skupaj z vami ustvarila lepše pogoje za bivanje.
SABINA SENČAR
Najava kandidature za predsednico Republike Slovenije
Dragi državljani, dovolite,
da se predstavim ...
Sem Sabina Senčar, rojena 13. 6. 1970 v Ljubljani, točno ob 13.05, ko je sonce najvišje in se kazalci na uri prekrižajo.
Prvi dve leti sem živela v Grosuplju, v babičini hiši. Pri dveh letih sem se z družino preselila v Ljubljano. Obiskovala sem OŠ Bičevje, več let bila predsednica razreda, a to ni bila toliko politična funkcija, kot častna, bila sem odlična učenka. Rada sem brala in pisala. Pridružila sem se vsem interesnim dejavnostim, ki so bile na voljo: novinarskemu krožku, tabornikom, filmskemu krožku, namiznemu tenisu, kitari. Za svoj film Enajsta šola sem dobila tudi več nagrad na otroških filmskih festivalih.
Taborjenja so bila najlepše počitnice, ki sem si jih lahko predstavljala: narava, vsakodnevne aktivnosti, delo in petje ob tabornem ognju. Pri tabornikih ni bilo počitka, še veliko noči je bilo namenjeno nočni straži. Šolo sem zaključila z vrsto pohval in diplom: iz matematike in kemije, Vesele šole, risarskih natečajev, bralne značke.
Po zaključeni osnovni šoli ...
sem obiskovala Srednjo naravoslovno-matematično šolo Bežigrad. Vsa štiri leta srednje šole sem obiskovala predmet STM (samoupravljanje s temelji marksizma). Lahko bi rekli, da so bili to prvi začetki moje politične poti. Predmet STM je bil tudi na sprejemnih izpitih za medicino, torej je bila politika pomemben del izobraževanja zdravnikov. Štiri leta sem imela tudi predmet obramba in zaščita. Oba predmeta sem opravila z odliko. Najrajši od vsega sem imela slovenščino in filozofijo. Slovenščino zato, ker sem vedno neskončno rada brala in pisala, filozofija mi je odprla povsem nov način razmišljanja, daleč od utečenih norm šolskega sistema. Do danes me ljubezen do iskanja vprašanj, odgovorov in diskusije ni zapustila. Prvi jezik, ki sem se ga učila, je bil francoski. Pozneje je ta čudoviti tuji jezik povsem izpodrinila angleščina, v srednji šoli pa nemški jezik. V srednji šoli sem bila tudi predstavnica razreda v mladinski organizaciji.
Po srednji šoli ...
sem se vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Prevladala je ljubezen do ljudi. Želela sem reševati življenja, da bi kdo imel zaradi mojega dela več upanja. Študirala sem redno in zanesljivo z eno izjemo.
V drugem letniku, v času izpitnih rokov, se je zgodila vojna za Slovenijo, čas osamosvojitve Slovenije. V negotovih časih, kot so izgledali takratni, me je manj skrbela anatomija kot zapleteno druženje v zakloniščih in izven zaklonišč. Diplomirala sem leta 1996. Po opravljenem strokovnem izpitu in sekundariju sem se zaposlila v ZD Domžale, v ambulanti splošne medicine in na urgenci.
Po poroki se nama je z možem Tomažem leta 2000 rodila prva hči, leta 2001 pa druga.. Ker se mi je zdelo, da obstaja v medicini še nekaj več kot le birokratsko delo v ambulantah splošne medicine, sem se odločila za specializacijo iz ginekologije in porodništva. Zapustila sem ZD Domžale in se zaposlila na Ginekološki kliniki Ljubljana, na kliničnem oddelku za porodništvo.
Leta 2006 se je družini pridružila še tretja hči. Leta 2008 sem opravila specialistični izpit.
Samostojna pot
Ker se je ponovno zazdelo, da v medicini obstaja še nekaj več, kar delo v UKC Ljubljana ni omogočalo, sva se s prijateljico in kolegico Urško Bizjak Ogrinc leta 2012 odločili za samostojno pot. V strokovnem smislu je bilo obdobje od 2012 do 2019 najbolj aktivno, produktivno, zato tudi najkvalitetnejše. Na področju uporabe laserja v ginekologiji nisva bili prvi samo v Sloveniji, temveč tudi eni prvih strokovnjakinj v svetu. Svoje raziskovalno delo sva objavili v strokovnih revijah z najvišjim faktorjem vpliva. Kot predavateljici sva bili vabljeni na vse konce sveta, tudi v Sloveniji so naju obiskovali strokovnjaki in se hodili učit od naju. Nekatere od metod zdravljenja so v svetu priznane kot nov način zdravljenja, kar je v medicini ogromen uspeh.
V obdobju treh let od 2005 do 2008 sem bila povabljena tudi k pisanju bloga za spletni časopis Delo.
2020 so spremembe v svetu dosegle vrhunec z novo ideologijo, v kateri ni bilo več dovolj zraka za dihanje, ne prostora za izražanje, za nove zamisli, za svet, v kakršnem se rojeva napredek. Postajalo je mrakobno, občutek, ki ga doživiš med betonskimi bloki v Berlinu, v spomeniku holokavsta, na ulici Hannah Arendt.
Ljudje, ki sem jih srečevala, so mi zadnja leta izpovedovali mnoge vrste strahov. Čeprav je splošno mnenje, da je nasprotje od strahu pogum, to ni res. Hromeči strah lahko premagaš le z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo, delavnostjo ali tvornostjo. Jaz, Sabina Senčar, imam rešitev za premagovanje strahu, postati moramo država aktivnih ljudi.
Zato letos kandidiram za predsednico Republike Slovenije, da bi skupaj z vami ustvarila lepše pogoje za bivanje.
Dragi državljani, dovolite,
da se predstavim ...
Sem Sabina Senčar, rojena 13. 6. 1970 v Ljubljani, točno ob 13.05, ko je sonce najvišje in se kazalci na uri prekrižajo.
Prvi dve leti sem živela v Grosuplju, v babičini hiši. Pri dveh letih sem se z družino preselila v Ljubljano. Obiskovala sem OŠ Bičevje, več let bila predsednica razreda, a to ni bila toliko politična funkcija, kot častna, bila sem odlična učenka. Rada sem brala in pisala. Pridružila sem se vsem interesnim dejavnostim, ki so bile na voljo: novinarskemu krožku, tabornikom, filmskemu krožku, namiznemu tenisu, kitari. Za svoj film Enajsta šola sem dobila tudi več nagrad na otroških filmskih festivalih.
Taborjenja so bila najlepše počitnice, ki sem si jih lahko predstavljala: narava, vsakodnevne aktivnosti, delo in petje ob tabornem ognju. Pri tabornikih ni bilo počitka, še veliko noči je bilo namenjeno nočni straži. Šolo sem zaključila z vrsto pohval in diplom: iz matematike in kemije, Vesele šole, risarskih natečajev, bralne značke.
Po zaključeni osnovni šoli sem obiskovala Srednjo naravoslovno-matematično šolo Bežigrad. Vsa štiri leta srednje šole sem obiskovala predmet STM (samoupravljanje s temelji marksizma). Lahko bi rekli, da so bili to prvi začetki moje politične poti. Predmet STM je bil tudi na sprejemnih izpitih za medicino, torej je bila politika pomemben del izobraževanja zdravnikov. Štiri leta sem imela tudi predmet obramba in zaščita. Oba predmeta sem opravila z odliko. Najrajši od vsega sem imela slovenščino in filozofijo. Slovenščino zato, ker sem vedno neskončno rada brala in pisala, filozofija mi je odprla povsem nov način razmišljanja, daleč od utečenih norm šolskega sistema. Do danes me ljubezen do iskanja vprašanj, odgovorov in diskusije ni zapustila. Prvi jezik, ki sem se ga učila, je bil francoski. Pozneje je ta čudoviti tuji jezik povsem izpodrinila angleščina, v srednji šoli pa nemški jezik. V srednji šoli sem bila tudi predstavnica razreda v mladinski organizaciji.
Po srednji šoli ...
sem se vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Prevladala je ljubezen do ljudi. Želela sem reševati življenja, da bi kdo imel zaradi mojega dela več upanja. Študirala sem redno in zanesljivo z eno izjemo.
V drugem letniku, v času izpitnih rokov, se je zgodila vojna za Slovenijo, čas osamosvojitve Slovenije. V negotovih časih, kot so izgledali takratni, me je manj skrbela anatomija kot zapleteno druženje v zakloniščih in izven zaklonišč. Diplomirala sem leta 1996. Po opravljenem strokovnem izpitu in sekundariju sem se zaposlila v ZD Domžale, v ambulanti splošne medicine in na urgenci.
Po poroki ...
se nama je z možem Tomažem leta 2000 rodila prva hči, leta 2001 pa druga.. Ker se mi je zdelo, da obstaja v medicini še nekaj več kot le birokratsko delo v ambulantah splošne medicine, sem se odločila za specializacijo iz ginekologije in porodništva. Zapustila sem ZD Domžale in se zaposlila na Ginekološki kliniki Ljubljana, na kliničnem oddelku za porodništvo.
Leta 2006 se je družini pridružila še tretja hči. Leta 2008 sem opravila specialistični izpit.
Ker se je ponovno zazdelo, da v medicini obstaja še nekaj več, kar delo v UKC Ljubljana ni omogočalo, sva se s prijateljico in kolegico Urško Bizjak Ogrinc leta 2012 odločili za samostojno pot. V strokovnem smislu je bilo obdobje od 2012 do 2019 najbolj aktivno, produktivno, zato tudi najkvalitetnejše. Na področju uporabe laserja v ginekologiji nisva bili prvi samo v Sloveniji, temveč tudi eni prvih strokovnjakinj v svetu. Svoje raziskovalno delo sva objavili v strokovnih revijah z najvišjim faktorjem vpliva. Kot predavateljici sva bili vabljeni na vse konce sveta, tudi v Sloveniji so naju obiskovali strokovnjaki in se hodili učit od naju. Nekatere od metod zdravljenja so v svetu priznane kot nov način zdravljenja, kar je v medicini ogromen uspeh.
V obdobju treh let od 2005 do 2008 sem bila povabljena tudi k pisanju bloga za spletni časopis Delo.
2020 so spremembe v svetu dosegle vrhunec z novo ideologijo, v kateri ni bilo več dovolj zraka za dihanje, ne prostora za izražanje, za nove zamisli, za svet, v kakršnem se rojeva napredek. Postajalo je mrakobno, občutek, ki ga doživiš med betonskimi bloki v Berlinu, v spomeniku holokavsta, na ulici Hannah Arendt.
Ljudje, ki sem jih srečevala, so mi zadnja leta izpovedovali mnoge vrste strahov. Čeprav je splošno mnenje, da je nasprotje od strahu pogum, to ni res. Hromeči strah lahko premagaš le z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo, delavnostjo ali tvornostjo. Jaz, Sabina Senčar, imam rešitev za premagovanje strahu, postati moramo država aktivnih ljudi.
Zato letos kandidiram za predsednico Republike Slovenije, da bi skupaj z vami ustvarila lepše pogoje za bivanje.
SABINA SENČAR