Leta 2008 smo v Sloveniji uvedli enotni plačni sistem, ki velja za vse, ki so del javnega sektorja. Sem spadajo zaposleni na ministrstvih, v policiji, vojski, javnem zdravstvu, socialnem varstvu, vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi, tudi funkcionarji.

 

Kot rečeno, so me večkrat vprašali, če podpiram izstop ZDRAVNIKOV iz enotnega plačnega sistema, in da, izrazila sem se, da podpiram. ZDRAVNIKOV sem zapisala z veliki tiskanimi črkami, ker so me spraševali le o njih, a je moja podpora izstopu iz enotnega plačnega sistema plod širše slike.

 

V naši stroki je namreč tako, da »novinci« ogromno delajo, a dobijo za opravljeno delo zelo male plače. Po mojem mnenju bi morali razmerje plač urediti znotraj stroke. S trenutnim sistemom jim ni omogočeno, da bi te razlike spremenili, zmanjšali, prilagodili. To ne pomeni, da bi morali povečati finančni delež proračuna, ampak da bi se znotraj stroke uredile nepravične razlike.

 

Zavedam se, da bi izstop zdravnikov verjetno porušil plačni sistem, saj bi se nato oglasili še znanstveniki, profesorji … Tukaj vidim en velik problem, ampak, če ne bomo enkrat tega rešili, se bomo vedno znova pogovarjali o istih stvareh. V Analizi plačnega sistema javnega sektorja je Ministrstvo za javno upravo že v prvi polovici obdobja (od uvedbe) ugotovilo, da »večina javnih uslužbencev s plačnim sistemom ni zadovoljna, k čemer so prispevali tako odmiki od predvidenega načina uveljavljanja novega sistema kot tudi poslabševanja razmerja med plačami javnega in zasebnega sektorja.«

 

Več kot očitno tak, kakršen je, sistem plač v javnem sektorju ni dober, sicer ne bi bili vsako leto znova ali na dve leti pozivi na stavke enih in drugih v javnem sektorju. Plače v Sloveniji so prenizke, javni sektor v Sloveniji je hipertrofiran in je zato zelo drag. Neko ravnotežje med vsemi deležniki je treba iskati, a na pošten način in z dejstvi. Več kot očitno so tukaj potrebne spremembe.